Vdih. Izdih.

"... s tremi preprostimi stavki že napove tesnobno vzdušje, ki bo obdajalo branje naslednjih sicer skoraj dvesto strani - a te obetajo še mnogo več kot zgolj kratko-časje."

"Tako ganljiv in nepretenciozen preplet realnosti in domišljije pa je v sodobni slovenski literaturi redek."

Maja Šučur, Literatura št. 317-318, 2017

 

"Vdih. Izdih. Nadaljuje Pregljev »poetični angažma«. Čeprav je roman najboljši v prvi polovici, kjer z uporabo fantastičnih elementov zareže v živo družbenega tkiva, nosi v zaključku pomenljivo spremembo v odnosu protagonistov do sveta: resničnost je postala tako strašna, da je ne more prekriti nobena zgodba. Tesnobo tega spoznanja je Pregelj do zdaj najbolje ubesedil ravno v pričujočem romanu."

Ana Geršak, Dnevnik, 14.9.2017

 

“Ker je moto romana, da se je vse že zgodilo in se bo vse ponovilo, slutimo, da je s spremembo dogajalnega prostora denimo na severne afriške obale Sredozemlja Pregelj hotel povedati, da smo lahko naslednji v čolnih mi. Vendar v manj pravljični in domišljijski varianti, brez srečnega konca.”

Matej Bogataj, Kritikovo oko, Cankarjev dom, oktober 2017