Svinje brez biserov - Radio Študent

 

Zgodbe z ne-hollywoodskim koncem

Sebastijan Pregelj: Svinje brez biserov, Goga, 2002

Sosed pripoveduje sosedu zgodbo o obema poznanemu sosedu ali sosedi. Malce dejstev je resničnih, večji del neresničnih, umetno dodanih, pikantnih in zato zanimivih. Saj tako ali tako ni kaj pametnega početi na tem svetu, zato lahko govorimo o drugih. Takšen je vsebinski pristop h kratkim zgodbam, zbranim v knjigi z naslovom Svinje brez biserov, ki so nastale izpod peresa mladega nadebudnega Ljubljančana, Sebastijana Preglja. Knjiga, v kateri je zbranih 9 kratkih zgodb, je izšla lani ob koncu leta pri glasbeni založbi Goga. To je Pregljev že drugi uspešen projekt kratkih zgodb, njegova prva zbirka je izšla leta 1999 pri založbi Kmečki glas in nosi naslov Cirilina roža.

Vse zgodbe v zbirki Svinje brez biserov so si na svojevrsten način med seboj zelo podobne. Nastajajo v stanovanjih, na dvorišču pred stanovanjskim blokom, na stopnišču ali neposredni okolici bloka. Nobenemu stanovalcu ni mar kar se dogaja z njegovim sosedom. Še posebej, če ga nekaj dni ni bilo mogoče videti na klopci pred blokom. Takoj se pojavi sum "nečistih poslov". "Vse je potebno deliti z vsemi, saj smo v'ndar sosedi", bi se lahko glasil njihov moto. A fokusiranje misli in velika skrb sta na žalost skoncentrirana na slabe, negativne navade sosedov. Že prva zgodba z naslovom Pianino je takšne narave. Gre za Majdino zgodbo, ki živi nad stanovanjem, iz katerega vsakodnevno prihajajo zvoki pianina. Učenka Simonca namreč pridno vadi. Tudi ob zelo zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah. Majda se zaradi hrupa pritožuje ostalim stanovalcem, češ da je nekaj potebno ukreniti. Končno zbere pogum in Vilmi, Simončini mami, potoži, naj svoji hčeri za igranje pianina predlaga druge termine. A neuspešno. Vse ostane pri besedah.

Druga zgodba z naslovom Sosedov sin je precej žalostna in tragična. Je zgodba o Alešu, ki je imel zelo trdo vzgojo, še posebej babica Mari mu je povzročala veliko travm, ker ga je vse do osmega razreda hodila čakat pred šolo. Aleš je kasneje vedno bolj bežal od doma in z agresivnim obnašanjem pristopal do ljudi. Z Šnopsem, malce starejšim prijateljem, sta prodajala ukradene predmete. Nekega dne so stanovalci pred blokom opazili policijski avto. Takoj so pričeli poizvedovati kdo, kaj, zakaj... Mama Silvestra je kljub napakam sina vztrajno zagovarjala.

V naslednjih zgodbah se, po besedah Igorja Bratoža, ki je napisal spremno besedo, pričnejo Pregljevi elementi bizarnosti, kjer so zaključki zgodb popestreni s fantastiko. Zgodba Vampir iz Šiške gotovo sodi v to kategorijo. V njej Božena, ki rada srkne kakšno pivo ali dve, sosedam pripoveduje zgodbo o vampirju, ki jo zasleduje in želi ugrizniti. To mu večkrat tudi uspe, kajti Božena takoj za tem v raztrgani in krvavi bluzi priteče do bifeja. Je morilka, ki z glogovim kolom prebada moška srca. Tudi v zgodbi Ptičar so predstavljene krute navade. Zakonca Stane in Cilka s hrano zastrupljata golobe in se z njimi hranita.

Podobno surovost zasledimo v zgodbi Urar, kjer je urar Urban prijatelju Verdineku ponudil stanovanje in delo raznašalca ur. Tovarna, v kateri je Verdinek delal je šla v stečaj in doma mu je težila žena. Oba sta vsak dan zahajala v bife pa tudi doma sta se večkrat napila. Nekega dne je pijani Verdinek v prometni nesreči razbil kolo in uro. Ko je to povedal Urbanu, najprej ni pokazal jeze in sta nazdravila na cestno nevšečnost, kasneje ga je 8-krat brutalno zabodel.

Zgodbe nastajajo tudi v bifeju blizu bloka. Ena izmed njih je Potres, ki jo upokojeni strojevodja Ludvik pripoveduje Lojzetu. Je zgodba o železniški prometni nesreči, kjer je lokomotiva pridrvela v lojtrnik in povozila sosedo Jermolko, ki je stanovala z opernim pevcem. Blok se je zaradi tega zatresel in stanovalci so mislili, da gre za potres in so se skrili v klet. Groteskno zgodbo Ludvik predstavi z neokusnimi in neprimernimi vložki humorja v stilu: "Izgledala je kot kakšna podoba iz knjige pravljic, ne pa ljubica opernega pevca, ki jo je potres ta večer zalotil v najbolj neprimernem trenutku."

Potrebno je povedati, da so v Pregljevih zgodbah v ospredje postavljeni odnosi med sosedi. Niso iskreni in ljubeči, temveč zahrbtni in nevoščljivi. Njihova komunikacija temelji na zmerjanju, uporabi kletvic, prikritih čenčah in agresivnosti. Gre za junake, ki izhajajo iz sloja tranzicijskih odrinjencev, v katerih ždi nezadovoljstvo, pesimizem, urbane navade in konformistično razmišljanje. Resnica in tragika njihovega bivanja sta izoliranost, brezvoljnost, vegetiranje, otopela sprijaznjenost z vsakršnjo nepotešenostjo, stiske in blodnje asocialnosti. Po mnenju Igorja Bratoža bi jih lahko opisali s stavkom: "Življenje je sranje, potem pa umreš".

Še posebej velja izpostaviti odnos med zakoncema. Žena je vedno tista, ki se poskuša pogovoriti z možem, a on je ne posluša in ji "na večnem egotripu" ponuja mačistične in šovinistične izjave. V tem kontekstu izstopata dve zgodbi. Prva ima naslov V soboto dopoldne. Kruta zgodba zakoncev Jaušnik. Mož je bil neskončno ljubosumen na ženo Marjetico, ki je večkrat po službi šla s sodelavkami v bife. Ko je prišla domov, sta se vedno skregala in tudi pretepal jo je. Tako se je zgodilo, da jo je enkrat do smrti. In potem sledi še Pregljeva fantastika. Moža je v mislih pričela zasledovati starka, zaradi katere je imel halucinacije. Dejala mu je, da si mora vsak dan narediti novo rano na telesu, kajti tako bi želela Marjetica. Zgodba se konča s smrtjo Jaušnika, ki si je z obešalnikom delal rane. Že kar nekaj dni je bil zaklenjen v stanovanju, tako da je iz njega pričelo smrdeti, zato je sosed poklical reševalce.

Druga takšna zgodba nespoštljivega odnosa med zakoncema je zgodba Bolezen. Mož je vedno pogosteje bruhal in žena ga je prigovarjala naj obišče zdravnika. Mož ji je jezikal, češ da ni nič in da je trapa, če misli, da bo za vsako malenkost zapravljal čas zaradi zdravnikov. Žena je vztrajala in izkazalo se je, da ima mož raka na želodcu v poznem stadiju.

Knjiga Svinje brez biserov zagotovo ponuja nevsakdanje in zanimive zgodbe. Bralca včasih spravijo v žalostno razpoloženje ob misli, da so si ljudje sami prizadejali toliko bolečin. Predvsem zaradi nekomunikacije in potlačitve čustev. Moški liki so predstavljeni kot mačoti za katere velja "dec ni dec, če ne gre po delu na pir, baba pa naj kar doma posodo pomiva". Ženske so nežne, vztrajne, sposobne, a premalo odločne, ker vedno znova popustijo in odpuščajo moškim. Tipičen vpogled v podeželski svet manualnih delavcev.

TANJA MOJZER, RadioŠtudent, Kosilo nekega molja, 29/01/2003