Svinje brez biserov - Molji

Če nikoli niste živeli v bloku in ste kdaj pogrešali takšno izkušnjo, morate poseči po Pregljevih Svinjah. Znašli se boste v utesnjeni kvadraturi socialno šibkejših slojev, med hrupom otrok in domačih prepirov, v molku tankih zidov in okvarjenih napeljav, obdani z izpadi elektrike in gretja. Zbirka kratkih zgodb, v katerih pobliže spoznavamo svoje blokovske sosede, vsebuje ne le učinkoviti potrtret povprečnežev nižjega sloja, temveč so nam izdane tudi skrivnosti in morebitne umazane strasti protagonistov. S tem se na nas nehote prilepi nekaj tistega blata, za katerega upamo, da smo preimenitni. Res, da v nas bruhne tista bridkost, po kateri zadiši vselej, kadar se predolgo zadržimo na straneh časopisnih kronik, toda Pregljevo pretanjeno upodabljanje tega vsakdanjika vas utegne vreči s tira. To je dozorelo, polnokrvno in tekoče pisanje, ki omogoča nemotene bralne užitke.

Morda pravzaprav niste nikoli želeli vedeti podrobnosti o blokovskih prebivalcih, ker ste mislili, da jih poznate že dovolj dobro. Morda niste nikoli prislonili očesa k vratom, kadar so na hodniku zaklopotali koraki, ker ste mislili, da imate preveč natrpano življenje, da bi se vaš dragoceni čas porabljal za tovrstne vsebine. Toda morda ste se zmotili in Pregelj vas iz zadrege rešuje, ne da bi morali tvegati, da se boste osmešili z oprezanjem. Oprezanje je vendar za koga drugega, menda ja ne za pametne, beroče, kultivirane posameznike.

Kakorkoli, Pregljeve zgodbe imajo krožno zasnovo, tako da je začetek vsake tista kost, ki jo gloda tudi rep zgodbe. Hkrati pa so nanizane na deblu istega stopnišča raznolike življenjske usode posameznikov, ki drug z drugim delijo kvadraturo bodisi zaradi propadlega zakona, nesmiselnega razmnoževanja ali kakšne druge življenjske domislice. Tako se knjiga ne omejuje zgolj na šopek kratkih zgodb, marveč lahko zatrdimo, da je tudi socialno in celo marketinško zanimiva, ker odpira vrata v razmišljanja protagonistov, značilnih predstavnikov svojega razreda. V postkomunističnih časih so se prebivalci bloka znašli tako ali drugače - zanimivo je, da je v časih razvpitih trgovskih centrov še toliko klenih stiskačev, po drugi strani pa toliko revščine. Kdo neki tedaj polni vedno natrpan supermarket ob devetih dopoldne.

Začutimo lahko tudi kontinuiteto miselnosti nekdanje družbene ureditve in nezadovoljnost z življenjem v gnilem kapitalizmu; krhkost, nezaščiteno ranljivost omenjenega družbenega sloja. Življenje polnijo škandalozne novice, mehiške nanizanke in nenaročene prekinitve vsakdanje monotonije - izguba službe, pijača, prevara, kriminal, potres. Svinje brez biserov opozarjajo na krivice v novodobnih "zlatih časih plastičnega denarja" in so tematsko ena tistih zagrenjenih, potencialno duhamornih socialk, ki bi zlahka našle prostor v šolskih berilih, a na srečo je knjiga napisana kratkočasno in vešče.

Vendar smo za Preglja prihranili droben očitek. S svojim tekstom se namreč ves čas sprehaja na robu humornega, ne da bi mu vanj spodrsnilo. Tako je teža sivine sicer večja, ne pa tudi teža doseženega učinka pri bralcu. Karikirani liki, polni lastne modrosti kar kličejo po humornem komentarju, ki pa jim ga pisatelj ne privošči. Pušča jih v njihovih tragičnih obremenjenih lužah, svoje svinje pušča v blatu, svoj okretni korak pa iztegnjen napol v zraku.

IRENA JAKOPANEC, http://med.over.net/molji/

11.6.2003