Burkači, skrunilci in krivoprisežniki - Dnevnik

Katalogizacija demoničnosti

Sebastijan Pregelj: Burkači, skrunilci in krivoprisežniki - Založba Mondena, Grosuplje 1996

Prvenec že pred leti (predvsem v Sodobnosti) opaženega Sebastijana Preglja spet dokazuje, da najmlajša slovenska literarna generacija ubira dve protislovni poti; na eni strani "kontemplativno-intelektualna" ljubezenska ter s svetom spravljiva izpovednost in na drugi, z neposrednimi podobami nabita reminiscenčno mračna literatura, ki ji ni težko udariti po izprijenem svetu dvojne morale.

Že sam naslov Pregljevega prvenca nam daje vedeti, kam lahko uvrstimo avtorja pričujoče zbirke novel; Pregelj je stilistično dobro podkovan avtor, ki ve, kaj je njegova umetniška vizija sveta, vse pa se nekoliko zaplete pri izvirni semantiki.

Če je kdo bral Jančarja - najbrž smo ga vsi bolj ali manj normalni spremljevalci slovenske književnosti - bo takoj vedel, kje smo; Pregljevo predelovanje zgodovinsko "blasfemičnih" peripetij, spogledovanje z razvratom (nihče mi ne bo verjel, da tudi ta vsebuje nežnost), pa popisovanje čudakov in trčencev seveda spominja na marsikatero Jančarjevo delo, predvsem tisto, napisano pred letom 1990.

A to ne pomni, da je Pregelj zgolj "repetitivnež", saj je neobremenjen pisec, ki ne brska preveč po svoji notranjosti, in prav ta pisateljska distanca, ki jo potrebuje vsak avtor, ki zabrede v vode literarnih čudaškosti, nam daje vedeti, da je Pregelj že s svojim prvencem prestopil prag, ki ga nekateri pisatelji nikoli, zato končajo klavrno.

Pregljeva novelistika daje na trenutke vtis hrepenenja po idealizmu, a se ta - kot vedno - sfiži v zablodelost ter nepotešljivo hrepenenjsko praznino.

"Religioznost", nekakšen bogočestvarnik spremlja to prozo, ki kljub že omenjeni "znani semantiki" daje sugestivno prefinjenost, prepojeno z vztrajnim piljenjem literarnega izdelka.

Burkači, skrunilci in krivoprisežniki so, čeprav nabiti z "zgodovinsko referenco" dostojen prikaz zdajšnje medčloveške anahronističnosti, ob kateri si nekateri zatiskajo oči, ne da bi vedeli, da jih to pelje v še večje brezno pogube.

Avtor ve, kot je to dobro popisal v noveli Onstran steklene stene, da so "inteligentni čudaki" zanimivi za okolico, a tudi nesprejemljivi zanjo. Estetskost, ki jo nosijo v svojih prsih, pa včasih ostane dojemljiva samo zanje. Mar je res, da vse, kar je lepo, vsebuje smrtni strah, ki je hkrati tudi večni zmagovalec!?

Življenje je igra sovraštva in ljubezni; vmesne poti ni, če pa že je, je indiferentna in nezanimiva. Pregelj se tega predobro zaveda, zato stvari tudi jasno artikulira.

Pričujoča knjiga novel obeta pisatelja, ki bo moral še zoreti, a njegov talent je tako prepričljiv, da lahko kmalu pričakujemo njegovo udarno knjigo.

JURIJ HUDOLIN, Dnevnik, torek, 4. marec 1997