Cirilina roža - Dnevnik

Razkošje zgodb v brezčasju

Sebastijan Pregelj, Cirilina roža, Založba kmečki glas, Ljubljana, 1999.

Sebastijan Pregelj, mlad slovenski prozaist, je slovenski literarni javnosti znan po mnogih revialnih objavah, Cirilina roža pa je ob Burkačih, skrunilcih in krivoprisežnikih (1996) njegova druga knjižna zbirka novel. Pregelj ves čas neguje samosvoj izraz, bralec je tako ob prvem srečanju z njegovimi deli presenečeno potisnjen v gosto, razkošno pisavo, ki spominja na tradicijo vaške zgodbe. Na določeni ravni je Cirilina roža dosledno posnemanje minulega kmečkega realizma, vendar se kmalu osamosvoji v časovno nedoločnost, v brezčasje zgodb.

Pregljevo podeželje je le kulisa, prostor preseganja evidentnega, prostor soočanja in izpisovanja medčloveških odnosov. Prostor, ki kot gledališki oder, skozi iluzijo resničnosti, pripoveduje zgodbe o življenju, ki ga avtor s tenkočutno ironijo tudi nadvse uspešno demistificira. Tipizirani odnosi se med njegovimi liki poglabljajo prav po zaslugi rahlo satiričnega karikiranja. Tematski okvir zgodb o vaškem življenju se nenehoma krha in odpira tako v prostorski kot v časovni breztežnosti. e se nam je na prvi pogled zdelo, da prebiramo prozo s konca prejšnjega stoletja, se kasneje, ob na primer avtorjevih navedbah tako sodobnih predmetov, kot sta zamrzovalna skrinja in letalo, presenečeno zavemo njene sodobnosti ali, bolje, brezčasnosti.

Pregljevi pisavi daje univerzalen ton predvsem zaokrožena celovitost pripovednega toka zbranih novel. Zgodbe prehajajo druga v drugo, odpirajo se kot v krožnem gibanju spirale ter sesedajo v odprtost neskončnega. Avtorjev literarni svet je namreč tako pretanjeno koherenten, da lahko posamezne novele znotraj zbirke beremo celo kot samostojna poglavja istega romana. Zbirka vseeno ni odsev harmonične urejenosti in enosti sveta, temveč je čisto prehajanje specifičnega v univerzalno. Utečeno stereotipnost vaškega življenja razbijajo redke, a učinkovite pripovedne strategije, ki novele umeščajo v sodobnost. Na podoben način kot civilizacija mestnega sveta vdira v prvinski red vaškega življenja, tudi v klasično kompozicijo zgodb posegajo sodobne tehnike pripovedovanja, ki so še najbližje modernizmu: pripovedni preskoki, menjave perspektiv, odprti konec zgodbe.

V njegove novele se sprva le sramežljivo vrivajo primesi pravljičnega, magičnega ter simbolnega. Dober primer postopnega prehajanja v nezavedno in v sanjski privid je novela Pesem zelenega petelina, v zadnjih dveh novelah, Vrt z zlatimi jabolki in V senci zlodejske kreature, se prvine magičnega razraščajo že v pravo obsedenost. Resničnost postaja tako le del imaginarnega sveta, le njegova zunanja podoba. Prav pravljičnost je tista, ki realnost podeželja utemeljuje in obenem rešuje pred izgubo identitete in sodobno razpršenostjo. Mitološki princip besedilo po eni strani odpira v razsežnost irealnega, po drugi pa ograjuje v skrčen prostor, ki ga obvladujejo mitološka in pravljična bitja: angeli, demoni in rajske prikazni. Za podeželane je neotipljivost arhetipskega ustroja sveta odrešitev in pogubljenje obenem. Literarni svet Pregljevih novel, ujet v prvinskost fantastike, se tako v marsičem navezuje na magični realizem, v kontekstu slovenske literature pa predvsem na prozo Marijana Tomšiča.

Proza Sebastijana Preglja se tako razkošno razrašča v preseganje čistega zgodbarstva, upoveduje namreč univerzalno človeško izkušnjo. Pozornemu bralcu se plast za plastjo luščijo posamezne pripovedno-tematske ravni in ga vedno znova silijo k premisleku. Njegova pisava je zaokrožena in dokončna, čeprav njen svet bogatijo razpoke, skozi katere priteka v realnost moč magičnega.

JASMINA BAJREKTAREVIĆ, Dnevnik, torek, 27. junija 2000