Cirilina roža - Delo

Duhovnik bo posekal petsto zveri

Sebastijan Pregelj, Cirilina roža, Založba kmečki glas, Ljubljana, 1999.

Za novele mladega pisatelja Sebastijana Preglja Cirilina roža (spremna beseda Igor Bratož, Kmečki glas, Ljubljana 1999, 156 str., 5724 SIT) se sprva zdi, kot da gre za nekakšen posodobljeni kmečki realizem, a je to le spretna kamuflaža.

Od zgornje opredelitve lahko obdržimo le kmečko tematiko, način pisave razodeva modernistične prijeme, ki se kažejo na eni strani v sodobnem duhovnem ozračju in na drugi v pripovednem toku, ki si od modernizma jemlje pravico sproščene pripovedi z zabrisanimi mejami med dialogi in ostalim besedilom. Zgodbe niti niso krajevno niti časovno umeščene, o tem pa, da se dogajajo v sodobnosti, poleg že omenjene splošne atmosfere pripovedi, ki prestopa okvirje tradicionalno ozke mentalitete slovenskega podeželja, pričajo tudi drobna znamenja moderne civilizacije: zamrzovalna skrinja v kmečki hiši, potovanje podeželanov z letalom ... Zgodbe se dogajajo v neopredeljenem vaškem okolju in v sklenjenem krogu podeželanov, od katerih v vsaki zgodbi eden stopi v ospredje in se prelevi v tretjeosebnega pripovedovalca, povezanega v mrežo odnosov s sovaščani. Tok pripovedi npr. preskoči konec zgodbe in se nadaljuje. S tem ne dobimo lepreskokov iz glavne osebe v stranske, ampak tudi različne perspektive na iste dogodke. Avtor preigrava različne variante odnosov med moškim in žensko: med zakoncema, med materjo in sinom, materjo in hčerjo, navrže pa še kakšnega prismojenega hlapca in od hudobije poblaznelo starko; tu naletimo na stereotipe v odnosih, pa tudi na podiranje le-teh.

Nekatere novele so bolj dogajansko razpršene, druge imajo trdnejše fabulativno jedro. Pred nami se razgrne staro-nov motivni spekter: o hlapcu, ki na poroki ubije ženina svoje ljubice; o kmečkem sinu, ki ga mati s spletko odvrne od ljube mu učiteljice; o kmetu, ki odseka glavo petelinu, ker ga moti njegovo petje in se mu to maščuje s smrtjo žene, kasneje pa še sam izgubi najprej prst na roki in nogo; pa tudi o kmetici, ki ovdovi, vendar je njen nečak, dedič kmetije, ne nažene, ampak poskrbi zanjo in se za povrh še oženi z nezakonsko materjo; tu sta še duhovnik s svojimi sanjami in prividi, slikar kapele itd.

Podeželani so precej nenavadni, vendar simpatični, so del urejenega in celovitega sveta, v katerem vladata globlji red, višja pravičnost, tudi načelo milo za drago. Zgodbe kljub svojim grozotam ne delujejo tragično. Ker življenje teh vaščanov ne poteka le na materialni, razumski ravni, jih ravno ta presežek odrešuje. Vendar pa si avtor občasno ne more kaj, da ne bi do nekaterih leitmotivov slovenskega kmetstva pokazal distanco, in sicer v obliki nežne ironije.

Ta kmečki svet, ki pod ne ravno prijazno vsakdanjostjo skriva svojo globljo - v bistvu idilično podobo, torej bolj kot na kmečki realizem spominja na prvinsko literaturo, na svet arhetipov in s tem torej starodavne idilike, magični svet pravljic - na to jasno namiguje npr. takle konec zgodbe: "Še malo, pa je ležala na pregrinjalu, še malo, pa je vedela, da bosta takole srečna tisoč in tisoč let." V novelah resničnost na številnih mestih preide v sanje in nasprotno, sanje pa s svojim odkrivanjem nezavednega, s svojimi simboli dajejo zgodbam novo razsežnost in ponekod tudi odločno vplivajo na dogajanje. V tem svetu pa ne igra vlogo le simbolno, tu so angeli in demoni, ljudje se ravnajo po vražah, resničnost se preobraža v fantastiko in fantastika prehaja v resničnost. Pregelj vleče na dan to prvinsko transcendenco, to mitičnost, podobo pvotne urejenosti sveta, prekrito z debelo plastjo civilizacijske otopelosti in umazanije, in jo povezuje s sodobnimi odkrivanji intuitivnih zakonitosti življenja. In v tem smislu imajo Pregljeve zgodbe številne stične točke z literarnim vesoljem Marjana Tomšiča.

Kot je podoba neproblematičnega realizma le kamuflaža, je krinka tudi avtorjev slog, videti ni nič posebnega, v resnici pa je vsaka beseda na pravem mestu - skozi neopaznost jezika se ostro začrtajo originalni obrisi zgodb - tem zgodbam ni kaj dodati in ne kaj odvzeti, kajti avtorjev pisateljski svet je zaokrožena celota.

NIVES VIDRIH, Delo, Književni listi, četrtek, 4. maja 2000