Burkači, skrunilci in krivoprisežniki - Delo

Sebastijan Pregelj: Burkači, skrunilci in krivoprisežniki - Mondena, Jurčičeva zbirka IV/V

Prozni prvenec Sebastijana Preglja Burkači, skrunilci in krivoprisežniki sestavlja sedem "novel", kot se te proze iz kratkih, oštevilčenih, logično in kronološko zlepljenih fragmentov imenujejo same. Vendar pa gre za več kot vsoto kratkih zgodb, saj se v njih pretakajo ene in iste osebe, župnik s kipom ali prevarant z relikvijami, motivni drobci in drobne situacije se zrcalijo skozi različne pripovedne perspektive, priča smo spogledovanju in dialogu med posameznimi proznimi izseki, kar seveda kaže na kompozicijsko premišljenost, pa tudi na to, da je svet vseh zgodb vedno isti, kar se kaže tudi v jeziku, natančnem, rahlo suhem, na redko posutem z neologizmi tipa nespomin ali bogoče, z dosledno vpeljanimi prepoznavnimi in tipičnimi besednimi zvezami, tudi tisti iz naslova, ki pa vse potegnejo na blago patinirano, arhaično, starosvetno govorico, čeprav je čas dogajanja slej ko prej sedanjost, vsaj tehnologija in rekviziti nas o tem prepričujejo.

To enotnost in zaprtost literarnega sveta potrjujejo tudi glavne osebe, ne pa več junaki zgodb; vsi po vrsti so čudaki in marginalizirani, obdarjeni s prvobitnim in nepokvarjenim smislom za skupnost, pa zato obdani z razmeroma topoumno maso.

Pregljeve zgodbe se približujejo fantastiki, v ospredje postavljene osebe so blago zacuknjene in nemočne, izpostavljene pretežno sovražni ali pa vsaj neobčutljivi okolici, torej družbi. Atmosfera je grumovska; tipček, ki obožuje izložbeno lutko, dokler ta ne oživi in ga pusti okamenelega v muzeju, ženska, ki jo žrtvujejo, nekakšna blažena krivda s karnevalom namesto očiščenjem, druga, ki se odloči razkriti incest v družini, pa ji to vsi odsvetujejo zaradi vplivnosti možaka, čudak, ki si z mehanično rajsko ptico ustvari raj na dvorišču.

Pregljevo pripovedovanje je suho, distancirano, natančno in ekstenzivno, rado ima drobnarije, tudi trmasto vztraja, stopiclja na mestu in se noče premakniti, pogosto z drugimi besedami ponovi prvi del stavka, in ta redundanca najbrž dodatno zavira pripoved; same akcije in pripovedne napetosti je razmeroma malo, tudi preobrat v fantastično, kadar je, ni zelo izrazit. Kljub na kar najnižjo mero zmanjšani pripovedni strasti, torej tako rekoč popolni objektivnosti in nevmešavanju, ki tudi na jezikovni ravni kljub že omenjenim neologizmom in arhaičnosti ne zavije z minimalizma, ima ta proza pogosto moraličen nadih. Ne samo zaradi marginaliziranosti pretežno malih ljudi ali čudakov, bolj zaradi slikanja enovite in brezoblične brezimne mase, rahlo podivjane, obsedene s spolnostjo in profitom, nagnjene k pijančevanju in neobčutljivosti; ker so junaki toliko bolj udarjeni, neseksualni, idealistični, krotki in zazrti v pravico in duhovnost, se zdi, da so nosilci posebne senzibilnosti, nekakšnega neartikuliranega tantadrujstva, ki naj z mešanico naivnosti in lepe duše predstavlja edino pozitiviteto. Vsi ostali pa so vase zazrti, družba, ki nudi kuliso in protipol Pregljeve proze, temelji na traču, na malicioznem širjenju polresnic, na napihovanju zgodb in slutenj, obenem pa je izrazito ksenofobična, nevoščljiva, vase zaprta; očitno ima nekakšne rituale, ki pa so tako našim pozitivnim osebam kot pripovedovalcu popolnoma tuji, povezani z nekakšnim opolzkim ošlatavanjem - ki bi verjetno moralo biti tuji tudi bralcu. Če ne gre seveda za enega tistih, ki prisegajo na bolj živahne in komunikativne štorije.

MATEJ BOGATAJ, Delo, Književni listi, 30. januarja 1997